Dolina smrti je narodni park, ki obsega severni del puščave Mojave v jugozahodnem delu ZDA. Večina parka leži v Kaliforniji, nekaj pa ga sega tudi v sosednjo Nevado. Dolina smrti je območje ekstremov, saj velja za najbolj vroč, najbolj suh in najnižji narodni park v ZDA: v Furnace Creeku je bil leta 1913 postavljen temperaturni rekord 56,7 °C, kar je še danes najvišja izmerjena temperatura na Zemlji; povprečne letne padavine znašajo manj kot 5 cm; kotlina Badwater v parku ima nadmorsko višino -86 metrov, kar je tudi najnižja točka v Severni Ameriki. Narodni park Doline smrti je največji park v celinskih ZDA (edini večji narodni parki se nahajajo v Aljaski; na tretjem mestu v celinskih ZDA je park Everglades), saj obsega kar 13 650 km2 – za primerjavo: površina narodnega parka je približno enaka dvem tretjinam površine Slovenije.
Dolino smrti so že pred več stoletji prvi naselili ameriški staroselci plemena Timbiša Šošone. Leta 1849 so dolino odkrili prvi belci, ki so na poti v Kalifornijo v času zlate mrzlice hoteli ubrati bližnjico, ampak so zašli v to neprijazno puščavo. Legenda pravi, da naj bi od tod izviralo tudi ime Dolina smrti – eden od teh popotnikov naj bi, ko so se končno rešili in našli pot proti Kaliforniji, izjavil: “Zbogom, dolina smrti”.
Čeprav se Dolina smrti nahaja v puščavi, ne izgleda tako, kot bi mogoče pričakovali. Vsaj moja prva asociacija ob besedi “puščava” so ogromne peščene sipine, ki se raztezajo v neskončnost. Nekaj sipin sicer najdemo, drugače pa so tla v bolj položnih delih parka prekrita s kamni, hribe pa sestavljajo večinoma gole skale. Skozi te skale tečejo tudi kanjoni, ki so jih v davnih časih izdolble reke. Ker tla slabo požirajo vodo, lahko tudi manjše količine padavin povzročijo katastrofalne poplave – avgusta letos je bil skoraj cel park zaprt nekaj tednov zaradi 43 milimetrov padavin. V enem dnevu so 5. 8. zapadle kar tri četrtine povprečne količine padavin v nekaj urah, zato je bil ta dan najbolj deževen dan v zgodovini narodnega parka. Zaradi padavin avgusta in septembra je bil decembra, ko sva obiskala Dolino smrti, del parka še vedno nedostopen. Več slik je na spletni strani nps.gov.
Edini center za obiskovalce v Dolini smrti se nahaja v mestecu Furnace Creek oziroma “potok v peči”, kjer sicer ni potoka, temperature so pa res take kot v peči. Naselje ima 136 prebivalcev, eno restavracijo, en hotel in nekaj kampov, bencinsko črpalko in trgovino. Poleg Furnace Creeka je nastanitev v Dolini smrti možna samo še v Stovepipe Wellsu, ki ima poleg hotela in kampa tudi trgovino in gostilno, in v Panamint Springsu.
Najbližje večje letališče, preko katerega sva letela tudi midva, se nahaja v Las Vegasu v Nevadi. Tam sva najela kombi, predelan v majhen avtodom, in se odpravila na pot. Vožnja do narodnega parka nama je vzela približno dve uri in pol in naju popeljala skozi popolnoma osamljene dele Nevade, kjer je cesta vodila naravnost v ravni črti več kilometrov, okoli pa ni bilo žive duše – na najbolj osamljenem odseku ceste več kot pol ure nisva srečala niti enega samega avta.
Kot že omenjeno je narodni park res ogromen: po vstopu v park je najprej sledila dvajsetminutna vožnja do centra za obiskovalce in kampa, kjer sva kasneje prenočila, potem pa še pol ure do prve zanimivosti, in sicer kotline Badwater, kjer se je v davnih časih nahajalo jezero Manly. Ko je jezero pred več deset tisoč leti izhlapelo, je za seboj pustilo veliko količino soli (natrijevega klorida) in nekaj kalcita, sadre in boraksa. Tla so še danes prekrita z debelo plastjo teh mineralov, po katerih se lahko obiskovalci sprehajamo in ki obsegajo več kot 500 km2. Večina soli se nahaja v t. i. solnih ravninah, v bližini pa najdemo tudi Hudičevo golf igrišče (Devil’s Golf Course), kjer so izredno ostre skale prekrite s plastjo soli. V kotlini se nahaja tudi najnižja točka ne samo v Dolini smrti ampak v celi Severni Ameriki, saj se Badwater nahaja na 86 metrih pod gladino morja. Legenda pravi, da so prvi raziskovalci kotlino poimenovali Badwater (slaba voda), ker so tu našli nekaj malo vode, ki pa naj bi bila tako slana, da je niti mule in osli niso hoteli piti. Od roba kotline pa je le dobrih dvajset kilometrov zračne razdalje oddaljen vrh Telescope Peak v gorovju Panamint z nadmorsko višini 3 368 metrov.
Nedaleč od Badwaterja se nahaja razgledna točka Umetnikova paleta (Artist’s Palette), ki je obdana z obarvanimi hribi. Vzrok za te barve, za katere bi na prvi pogled rekel, da ne morejo biti naravne, so vulkanske usedline, bogate s spojinami, kot so železovi oksidi in klorit. To lokacijo sva obiskala še enkrat naslednji dan, ker se je ob prvem obisku sonce prehitro skrilo za gorami.
Naslednje jutro sva ujela sončni vzhod na razgledni Zabriskiejevi točki (Zabriskie Point), od koder se z višine dobrih dvesto metrov razprostira pogled na kotlino Badwater in gorovje Panamint. Pot sva nadaljevala do naslednje razgledne točke Dantejevega razgleda (Dante’s View), ki se nahaja na nadmorski višini okoli 1660 metrov in tako ponuja še mogočnejši razgled na solne ravnine in vrh Telescope Peak, ki je, kot že omenjeno, najvišja točka v parku.
Najina naslednja postaja je bila pohodniška pot po kanjonu samote (Desolation Canyon), ki se nahaja v bližini Umetnikove palete. Tudi tu najdemo značilne obarvane kamnine. Pot je dolga dobrih šest kilometrov in pol ter naredi približno 250 metrov višinske razlike. Pot se začne na koncu kanjona in se vije po strugi nekdanje reke, obdajajo pa jo stene, ki so visoke več deset metrov, včasih pa je treba splezati po izsušenem slapu.
Po kanjonu samote sva se sprehodila še po krajši Poti naravnega mostu (Natural Bridge Trail), ki prav tako vodi po kanjonu, proti koncu pa skozi naravni tunelček, ki ga je izdolbla reka, ki je pred davnimi časi tekla po kanjonu. Ta se kmalu za tunelom nenadoma konča s strmino, kjer se je nekoč nahajal mogočen slap.
Na poti proti Stovepipe Wellsu sva se ustavila še ob Harmony Borax Worksu. Leta 1881 so v Dolini smrti odkrili boraks, ki se uporablja v čistilih in detergentih. Pozimi 1883-1884 je William T. Coleman zgradil to “tovarno”, kjer je 40 zaposlenih iz kamnin pridobivalo boraks, ki so ga nato na vozovih z 18 mulami in dvema konjema prevažali do 266 kilometrov oddaljene železnice. Harmony Borax Works je deloval le pet let, saj je leta 1888 Colemanov imperij propadel.
Nato sva se ustavila v Stovepipe Wellsu, kjer se nahaja eden od nastanitvenih obratov v Dolini smrti. Ogledala sva si trgovino, kjer se da kupiti nekaj hrane in drugih potrebščin, pa seveda spominkov. Okoli stavb je razstavljenih tudi nekaj starih vozil, ki so se nekoč uporabljala v naselju.
Dan sva zaključila še z ogledom peščenih sipin Mesquite Flat, ki se nahajajo v bližini Stovepipe Wellsa. V Dolini smrti ni veliko lokacij, kjer so se izoblikovale peščine, ker morajo za to biti izpolnjeni določeni pogoji: potreben je vir peska, za kar tu poskrbi erozija gorovja severno od sipin; potreben je veter, ki razpiha pesek; za konec pa je potrebna še nekakšna ovira, zaradi katere veter peska ne more odnesti dalje, tu je to gorovje na južni strani. Na dnu sipin se je ponekod pesek sprijel v trde ploščice, verjetno zaradi padavin.
Ker so bili deli narodnega parka zaradi poletnih padavin še vedno zaprti ali težko dostopni, si nisva uspela ogledati nekaterih znamenitosti, in sicer Darwinovega slapu, ki je eden redkih “zimzelenih” slapov v Dolini smrti in vulkanskega kraterja Ubehebe, ki je nastal pred približno 2100 leti, ko je lava v vulkanu prišla v stik s podtalnico, zaradi česar je voda naenkrat izparila, kar je povzročilo eksplozijo.