Američani v primerjavi z Evropejci v avtomobilih preživijo veliko več časa – na leto v povprečju ameriški vozniki prevozijo skoraj še enkrat toliko kot evropski. Tudi na počitnice se velikokrat peljejo kar z avtom, pa četudi gredo na drugo stran celine. Zato sva se na izlet v Virginijo tudi midva odpravila kar z avtom.
Hrbtenica ameriškega cestnega omrežja je sistem “Interstate” avtocest, katerega razvoj se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Namen sistema je vzpostavitev čim boljših cestnih povezav med zveznimi državami, zato denar za njegov razvoj prispeva zvezna vlada (za vse ostale ceste so odgovorne zvezne države same). Večina Interstate avtocest je za uporabo za vse voznike brezplačna, skupaj pa obsegajo kar 78 000 kilometrov cest. Najvišje omejitve hitrosti se razlikujejo med zveznimi državami, večinoma pa so med sedemdesetimi in osemdesetimi miljami na uro (110 – 130 km/h). Tudi sicer od naših avtocest niso bistveno drugačne. Povsod sta najmanj dva pasova v vsako smer, ki sta fizično ločena, včasih z ograjo, včasih pa kar z drevesi, kjer je pa avtocesta bolj prometna, je tudi pasov ustrezno več.
Avtocesta Interstate 95 oziroma I-95 se razteza ob celotni vzhodni obali Združenih držav. Na jugu se začne v Miamiju na jugu Floride, na severu pa se zaključi v Mainu na meji s Kanado. Ob I-95 se nahaja veliko večjih mest, tudi New York, Filadelfija in Washington, D.C., zato je to najbolj prometna Interstate avtocesta. Sicer pa avtocesta večino časa potuje skozi zelo redko poseljeno podeželje, kjer ob avtocesti ni nobenih vzporednih cest. Zato lahko vsaka hujša prometna nesreča, zaradi katere je treba zapreti avtocesto, za nekaj ur povzroči zastoje, ki so dolgi več deset kilometrov. Na poti od Floride do Virginije I-95 potuje še skozi Georgio in Južno ter Severno Karolino. Po razdalji je pot primerljiva z vožnjo iz Ljubljane v Barcelono – okoli 1400 kilometrov v vsako smer.
Kot sem že omenil, Američani pogosto potujejo z osebnim avtom tudi na dolge razdalje, kar je v večini primerov tudi finančno najbolj smiselna odločitev. Povratna pot iz Orlanda do severa Virginije z avtom je dobrih 2700 kilometrov. Ob povprečni porabi 6,0 l/100 km (39 milj na galono), ki sem jo dosegel z najeto Toyoto Camry, je tako avto “požrl” približno 41 galon oziroma 162 litrov bencina. Povprečna cena bencina je bila 2,89 dolarja na galono (68 evro centov na liter), tako da tak izlet z avtom stane približno 115 dolarjev. Cena ne vključuje najema avta, ker ima pač večina Američanov svoj avto, vključuje pa toliko prtljage, kot se je lahko spravi v prtljažnik. Na cilj se pride po dobrih dvanajstih urah vožnje, tako da je res treba dva dni preživeti v avtu. Za potovanje z letalom bi bilo za to relacijo treba odšteti vsaj sto dolarjev za vsakega potnika, pa še to je v ceno vključena le ročna prtljaga. Čeprav so ameriške železnice zelo razvite, se uporabljajo pretežno za tovorni promet, potniški promet je pa neprimerljivo drag in počasen: na najcenejšem vlaku povratna karta za vsakega potnika znese okoli 450 dolarjev, vožnja pa traja devetnajst ur! (Za šeststo dolarjev na osebo pa je na voljo hitrejši vlak, ki vozi “samo” sedemnajst ur in pol.) Tako da je jasno, da je osebni avto zdaleč najugodnejša možnost tudi za daljše relacije, še posebej za družinske izlete, kjer je več potnikov.
Prva postaja je bila v mestu Savannah, ki je najstarejše naselje v zvezni državi Georgia. Savannah je bila ustanovljena leta 1733, postala pa je tudi prestolnica zvezne države (danes ta naziv pripada Atlanti). Mesto samo ima okoli 150,000 prebivalcev, skupaj s predmestji pa 405,000. V času ameriške državljanske vojne (1861 – 1865) je mesto na strani Konfederacije imelo pomembno vlogo zaradi pristanišča, ki je danes eno največjih v ZDA. V parku Forsyth v zgodovinski mestni četrti se nahaja spomenik, posvečen vojakom Konfederacije, ki so se borili proti Združenim državam Amerike, kar je v zadnjih letih povzročilo nesoglasja in poskuse odstranitve nekaterih kipov.
Zgodovinska četrt 
Park Forsyth 
Spomenik civilne vojne 
Park Forsyth
Na I-95 ob meji med Južno in Severno Karolino se nahaja počivališče oziroma obcestna znamenitost South of the Border (“na južni strani meje”). Tu najdemo razne restavracije, bencinske črpalke, pa tudi motel, igralnice, majhen zabaviščni park, igrišče za golf… Celotno območje South of the Border je oblikovano tako, da izgleda kar se da kičasto, in uporablja razne stereotipične mehiške predmete (na južni strani ameriške meje…). Ta kič postane očiten takoj, ko v daljavi zagledamo South of the Border. Počivališče se je pred izgradnjo avtoceste I-95 nahajalo ravno na pol poti med New Yorkom in Florido, zato je veliko izletnikov tu prenočilo, kar je močno prispevalo k priljubljenosti te atrakcije. Znano je tudi po trgovinah, kjer prodajajo pirotehnične izgelke, saj je bila včasih na drugi strani meje v Severni Karolini prodaja le-teh prepovedana.
Bencinska črpalka v Južni Karolini 
V Severni Karolini sva prenočila v hotelu ob avtocesti v mestu Wilson. Hotelov je ob izvozih iz Interstate avtocest malo morje, kljub temu pa sva imela srečo, da sva sobo po telefonu rezervirala že okoli sedemnajste ure – ko sva prišla do hotela okoli enajste ure zvečer, so bile vse sobe že razprodane oziroma rezervirane, kljub temu pa sva samo v nekaj minutah videla več avtov, ki so se ustavili pred hotelom, ugotovili, da ni več razpoložljivih sob in se odpeljali.
Kot sem omenil na začetku, lahko vsaka zapora avtoceste povzroči nekajurne zastoje, ker ponekod ni nobene druge ceste. No, v okolici Richmonda je prišlo do takega zastoja, ampak je bila na srečo v bližini tudi “stara cesta” US Route 1, ki se tudi razteza po celotni vzhodni obali. Tako naju je tik pred zastojem Google Maps za nekaj kilometrov usmeril iz avtoceste I-95. Če bi ostala na I-95, bi za pot porabila celo uro več.
Tabla na meji z Virginijo 
Zastoj na I-95
Ko sva se vračala na Florido, sva naredila ovinek. V Severni Karolini sva se peljala skozi Kitty Hawk, kjer sta brata Wright opravila prvi nadzorovani polet z motorno napravo. V mestu Kitty Hawk sva si ogledala spomenik, posvečen stoletju letalstva. Nekaj kilometrov južno se na lokaciji, kjer sta opravljala prve polete, nahaja še en spomenik, vendar za ogled tega ni bilo časa, saj se je že znočilo.
Kitty Hawk je od avtoceste I-95 oddaljen skoraj 200 km, zato naju je pot nazaj do avtoceste vodila po starejših podeželjskih cestah, natančneje po cesti US Route 64. Podeželje Amerike je zelo redko poseljeno, kar je na poti postalo zelo očitno: večino te dvourne vožnje v bližini ni bilo žive duše, tudi prometa ni bilo nobenega. Cesta je vodila skozi nekaj naselij, ki imajo kakšnih sto prebivalcev. Nisva srečala veliko ljudi, sva pa srečala kojota, ki je sredi ceste jedel večerjo.
Na poti sva se ustavila tudi na počivališčih v Južni Karolini in na Floridi, kjer sem naredil nekaj zračnih posnetkov z dronom. Kot je razvidno s slik, avtocesta ponekod teče sredi ničesar.
Južna Karolina 
Florida 
Florida 
Skupaj z vsemi ovinki sva za vožnjo porabila 33 ur: petnajst ur v eno smer in osemnajst v drugo. Prevozila sva malo manj kot 2,000 milj, kar je slabih 3,200 kilometrov.