Združene države Amerike so s 14. marcem 2020 prepovedale vstop v državo vsem, ki so bili v štirinajstih dneh pred vstopom v ZDA prisotni v schengnu. Ker nisem mogel uveljavljati nobene izjeme, je bila zato moja pot v Ameriko, da bi po več kot letu dni končno spet v živo videl svojo punco, močno otežena.
Več kot pol leta sva čakala, da bi ameriška vlada odprla meje, a se to ni zgodilo. Ker prepoved vstopa velja za osebe, ki so bile v zadnjih 14 dneh prisotne v schengnu (ali tudi v nekaterih drugih regijah), se je tu ponudila priložnost: dva tedna preživim izven Schengna, da me Američani spustijo v Ameriko. Konec aprila, ko je minilo že 14 mesecev, odkar sva se nazadnje videla, sva se odločila, da bova to priložnost zgrabila. Načrt je bil tak: petnajst dni bom preživel na Hrvaškem, ki ni del Schengna, nato pa z letalom potoval v Ameriko.
Podvig se je začel z vstopom na Hrvaško. Ker večina ljudi še ni bila cepljena (meni je prvo dozo AstraZenece uspelo dobiti dva dni preden sem šel na Hrvaško), sem najprej en dan pred odhodom v zdravstvenem domu opravil hitri test. Za vstop na Hrvaško sem moral tudi izpolniti obrazec, ki naj bi ga pokazal ob prehodu meje. Na srečo s prečkanjem meje nisem imel nobenih težav, pokazati sem moral samo negativen izvid hitrega testa.
Za prvih trinajst nočitev sem najel apartma na Krku. Ker mi je bilo nadvse pomembno, da se ne okužim preden letim v Ameriko, sem se večino časa držal zase. Dva tedna sem tako na daljavo delal iz apartmaja, v prostem času pa sem raziskoval otok. Ker je bilo to pred začetkom turistične sezone med korono, ni bilo nič kaj turistov – večinoma sem srečeval samo domačine, čez vikende pa tudi Slovence. Nekajkrat sem šel v trgovino, sicer pa sem se držal sam zase.
“Pisarna” na Krku
V petek sem se odpravil v Zagreb, kjer sem najprej opravil še en hitri test, tokrat za vstop v Ameriko. Za dve noči sem najel stanovanje v Zagrebu, v nedeljo zjutraj pa sem se odpravil na letališče.
V Ameriko sem moral leteti s Turkish Airlines prek Istanbula, ker direktnega leta jasno da ni, prav tako pa prepoved vstopa ne dopušča izjem za prestop v schengnu – če bi letel prek Amsterdama, Pariza ali Frankfurta, bi tako vstopil v Schengen in me zato ne bi spustili v Ameriko. Na letališču v Zagrebu sem moral podpisati izjavo, da sem opravil test na covid z negativnim rezultatom, in ta izvid tudi pokazati. Drugih komplikacij v Zagrebu ni bilo, in tako sem nadaljeval pot proti Istanbulu.
V Istanbulu sem spet moral pokazati izvid testa. Ker sem državljan schengenske države, sem moral dokazati še, da štirinajst dni nisem bil v schengnu. Najprej so hoteli videti letalsko karto, ker so pač domnevali, da sem na Hrvaško šel z letalom. Na koncu je zadostoval račun za apartma, ki sem ga najel na Krku. Tako sem se lahko vkrcal na letalo in poletel proti Ameriki.
Iz Istanbula sem s Turkish Airlines letel na letališče Dulles v ameriški prestolnici. Ko sem pristal, na mejni kontroli ni bilo nobenih komplikacij – o covidu in raznih omejitvah me sploh niso vprašali. Tako sem v Ameriko vstopil brez kakršnih koli težav. Prenočil sem v hotelu blizu letališča, zjutraj pa sem v Orlando letel z ameriškim letalskim prevoznikom JetBlue z letališča Ronalda Reagana (DCA), ki je čisto v centru prestolnice – letališče leži na zahodnem bregu reke Potomac, v neposredni bližini na vzhodnem bregu pa so vse najpomembnejše stavbe zvezne vlade: Bela hiša, Kapitolski grič (Kongres), Vrhovno sodišče…
Washington, D.C. z letala
